Pri izvajanju gospodarske pogodbe se lahko na strani dolžnika pojavijo številni drugi pravni subjekti, kateri želijo zaščititi svoje (ne)upravičene interese.

Okoliščine na strani dolžnika nabor navezovalnih okoliščin neprimerno širijo (EPV1-3).

Upnik za težave na strani dolžnika ne more vedeti, razen če ga o tem seznanijo udeleženci. Slednje pravne in poslovne relacije, širijo spekulativnost pri miselnih procesih.

Primeri seznanitve so lahko: cesija in zavarovanja objavljena v evidencah.

Skritega poslovnega partnerja pa lahko razkrije le dolžnik.

Kot okoliščine na strani upnika izpostavljamo interese upnika pri poslovanju. Upnik želi s pridobljenim dobičkom iz poslovanja, med drugim, nadaljnja vlaganja, rezervacije ali omogočiti delovanje podjema.

Okoliščine na strani upnika lahko postanejo del pogodbene podlage. V primeru če so razkrite, lahko do določene mere predstavljajo kavzo sklenitve pogodbe. Kavza je lahko pomembno pri odločanju o vsebini dogovora. V obligacijski zakonodaji se uporablja pravni pojem podlaga (razlog) pogodbene obveznosti (39. člen OZ).

Lahko pa ostanejo okoliščine na strani upnika skrite nasprotni pogodbeni stranki.

Okoliščine na strani upnika, katere predstavljajo podlago pogodbene obveznosti, lahko omogočijo rešitev zapletenega pravnega vprašanja (odločilna okoliščina – EPV3).

Zapletena pravna vprašanja se lahko razrešijo tudi s spremembo dolžniškega razmerja ali z novim pravnim razmerjem. Seveda s soglasjem upnika po vrnitvi v prejšnje stanje in iskanjem ustrezne satisfakcije.

Čeravno je dinamika poslovanja na prvi pogled nepravna sestavina, katera ponuja kakovostno oceno družbenega odnosa, pa vseeno močno vpliva na razumevanje zapletenega pravnega vprašanja.

Ali se lahko dinamika poslovanja razčleni kot pravno uporaben pojem ?

Komponento hitrosti je mogoče razcepiti na skrajšanje poti ali pospešitev poti.

Dinamiko poslovanja lahko uresniči že pogodbeno dogovarjanje gospodarskih subjektov, kar nedvomno skrajšuje pot in s tem omogoči hitrejšo rešitev pravnega vprašanja.

Pravna rešitev pa se lahko pospešit tudi s pomočjo pravnih strokovnjakov.

V obeh primerih se postavlja vprašanje (tveganje) prejudica, kateri bo spor lahko dodatno razplemetel v nezaželjeno smer.

Spoštovanje pogodbenega dogovora in pomoč pravnega strokovnjaka, poskuša ugoditi dinamiki poslovanja.

Za primer nespoštovanja pogodbenega ali zunajsodnega dogovora, pa spor razreši le sodišče. V tem primeru dinamika poslovanja ni v ospredju.

Dinamika poslovanja ponuja številne navezovalne okoliščine (EPV1-3), katere lahko rešijo zapleteno pravno vprašanje.

Redoma stranke po rešitvi spora, nadaljujejo z ločenim poslovanjem (EPV4-6).

Ponujamo pa tudi možnost, da stranke nadaljujejo s skupnim poslovnim sodelovanjem (EPV4-6). Seveda slednja rešitev ne more veljati za kazniva dejanja.

Gospodarsko razmerje lahko definiramo z umestitvijo stanovskih pravil.

V shemi najširši koncentrični krog predstavlja pravna pravila države. Srednji krog pomeni varovanje potrošnika in najmanjši, notranji krog, predstavlja stanovska pravila.

V shemi predstavljeni koflikti so sledeči:

1. gospodarski subjekt brez koflikta;

2. gospodarska subjekta v konfliktu;

3. gospodarski subjekt v konfliktu z fizično osebo;

4. gospodarski subjekt v konfliktu z državo;

5. gospodarski subjekt v konfliktu z državo in fizično osebo.

Izpostavimo lahko, da so najpomembnejša pravila države, katera obveljajo nasproti fizični osebi in gospodarskim subjektom. Pravila potrošniškega varstva so močnejša nasproti stanovskim pravilom. V koncentričnem krogu stanovskih pravil, pa velja enakovrednost subjektov in ravno stanovska pravila določajo: kdo ima pravico in kdo dolžnost.

Tako se tudi stanovska pravila oblikujejo ločeno od potrošniških pravil in pravil državne prisile, vseeno pa morajo v primeru konflikta spoštovati slednja. Med gospodarskimi subjekti pa veljajo enakovredno, kar pomeni, da jih morajo upoštevati vsi gospodarski subjekti.

Za pravnika je odločilno vprašanje, kdaj predstavlja stanovsko pravilo, zgornjo premiso razsoje (EPV6).

Odgovor na slednje vprašanje ni enostaven. Najlažja je pot neposredne uzakonitve. Možna pa je tudi pot posredne kodifikacije, preko sklicevanja na običaje in načela. Pravila pa lahko gospodarski subjekti določijo tudi samostojno.

Uzakonjena stanovska pravila predstavljajo zgornjo premiso razsoje (EPV6). Običaji in načela pomenijo pravilo razsoje, če sodišče potrdi odločilno navezovalno okoliščino (EPV3), torej če pravilo širšega stanu ne nasprotuje pravu države in potrošnikov. Zbor pravil se imenuje stanovska kodifikacija in ni dvoma v njihovo vsebino. Samostojno določena pravila v pogodbi pa morajo zadostiti tudi pretresu volje in soglasje strank, kar se tiče veljave (procesno) in (materialno) vsebine (EPV1-3). Veljava in vsebina seveda ne sme nasprotovati pravilom države in varovalnim potrošniškim normam.

Prikazujemo primer, ko stik prava (označen z 1) in etike (označen z 2) ponuja navezovalne točke (označene z 3), katere ponujajo okoliščine (EPV1-2), da se izbire tista odločilna, katera vpliva na pravno razmerje (EPV3).

Nadaljnja pot razlogovanja mora sedaj ponuditi zapleteno pravno vprašanje (EPV4) in zgornjo premiso odločanja (EPV6), kar pa je zahtevno opravilo. Povedano drugače: kako etično pravilo umestiti v pravno pravilo (EPV5).

Zgoraj smo ponudili idealno rešitev, ko je etično pravilo hkrati tudi uzakonjeno ali kodificirano. Morebiti tudi kot običaj in praksa. V tem primeru lahko govorimo celo o stanovskem pravilu.

Nas pa zanima uporaba meril etike poslovanja izven uzakonjenih form in njihova pomoč pri reševanju zapletenih pravnih vprašanj.

Ena od možne uporabe etični meril je metoda detekcije poslovnega poraženca.

Metoda detekcije poslovnega poraženca uporablja merila abduktivnega sklepanja. Spekulativnost je predstavljena na višji stopnji razumevanja. Za slednjo obliko detekcije se lahko odloči v situaciji množičnosti poslovnih odnosov ali pa v situaciji neobvladovanja poslovnih odnosov.

Merila metode so prilagojene delovanju gospodarskega subjekta, ko slednji ne ve za obstoj škode. Lahko bi rekli, da gre za t.i. stresni test, kateri upošteva nastanek oškodovanja iz nepričakovanih okoliščin. Vseeno pa izhajajo okoliščine iz sfera poslovanja. Zato so etična pravila uporabljiva za izvedbo miselnega procesa.

Ker je pojem poslovnega poraženca, pričakovan pojem poslovne etike, izhajamo iz predpostavke, da je gospodarski subjekt poraženec. Miselni tok nadaljujemo na način iskanja kršitve etičnega pravila, katero povzroči oškodovanja. Tako se naša pot razmišljanja ne začne s koncentracijo na subjekt, temveč na ravnanje. Pri čemer je ravnanja abstraktno in spekulativno.

Potrjena vzročna zveza nas vrže nazaj na poslovnega poraženca. Na sledni način pridobimo okoliščino oškodovanja, katera pa je, kot že rečno le prva od navezovalnih okoliščin (EPV1).

Distinkcija med splošnimi in gospodarskimi odnosi (beri analiza sestavljenega pojma etike), podkrepi spoznavno vrednost, da gre lahko za prvino v gospodarsko pravni sferi. Če je potem potrjen še obstoj poslovnega poraženca, imamo podano prvo navezovalno okoliščino (EPV1). Pri tem točko (pozicijo) iskanja poslovnega poraženca, potisnemo za korak nazaj, da dobimo pojem poslovnega udeleženca. Sprva torej sploh potrdimo prvino, da gre za poslovno interakcijo (metoda detekcije prvin poslovne interakcije).

Spoznavna vrednost, da se je poslovni odnos, v bistvu prikril kot splošni družbeni odnos, ponuja razodetje za stranko, da je bil cilj družbene konfrontacije, zasledovanje poslovnega namena in ne splošnega namena.

Zato govorimo o pojmu: poslovnega udeleženca.

Ali je bil slednji tudi poraženec, pa lahko nadalje spekulativno sklepamo po merilih prej predstavljene metode detekcije poslovnega poraženca.

Pri definiranju vsebine gospodarskih pravnih pravil lahko uporabimo več pravnih tehnik. Ena od tehnik temelji na razlikovanju med procesnimi in materialnimi učinki.

Procesno gledano veljajo gospodarska pravila vedno, če gre za sodni gospodarski spor. V sodnem sporu se uporabljajo gospodarska pravila za tiste pravne subjekte, kateri so določno navedeni v določilih Zakona o pravdnem postopku v poglavju o gospodarskem sporu (481. člen, 482. člen in 484. člen ZPP). To pa so pravne osebe in gospodarski subjekti (tudi samostojni podjetniki). Kot tudi za določno opredeljena pravna razmerja (483. člen ZPP), torej določena v procesnem zakonu.

Materialno gledano pa veljajo gospodarska pravila, če gre za gospodarsko pogodbo. Tudi v tem primeru določa merila zakonodaja v 13. členu Obligacijskega zakonika.

V slednji razpravi pa želimo predstaviti uporabo gospodarskih pravnih pravil tudi z zornega kota fizičnih oseb, katere želijo poslovati v gospodarstvu.

Razumeti je namreč potrebno, da gospodarski subjekti pri svojem delovanju poslujejo tudi s fizičnimi osebami. Vendar pa v tem primeru po procesnem razlikovalnem kriteriju, ne sledi razsoja v gospodarskem sporu. Procesna pravila ZPP zahtevajo tek rednega pravdnega postopka, seveda pa v tem primeru ne velja avtomatizem, da veljajo za obe stranki postopka, pravna pravila, katera se uporabljajo za pravne osebe in gospodarske subjekte (tudi samostojen podjetnike), saj je ena od strank fizična oseba. Procesno razlikovalno pravilo ni potrjeno v celoti.

Tudi kar se tiče materialnega razlikovalnega karakterja, lahko pridemo do spoznanja, da fizične osebe v določenih primerih želijo skleniti gospodarsko pogodbo, katera naj upoštevajo prednosti gospodarskega poslovanja. V tem primeru je na preizkušnji pravilo 13. člena OZ, da gre za gospodarsko pogodbo le takrat, ko sta oba subjekta
gospodarska subjekta (tudi kot pravne osebe).

Mogoče je šteti kot povezovalno točko, katera naj procesno in materialno razlikovanje uravnoteži, ravno skrbnost, katera se zahteva pri gospodarskem poslovanju.

Zastopanje stališča, da je lahko tudi skrbnost razlikovalni pojem med gospodarskimi in fizičnimi subjekti, zanemarja predhodnost vprašanja. Namreč lahko se zgodi, da bi za fizično osebo rekli, da jo ne zavezuje višja skrbnost, čemur pa ne moremo pritrditi v primeru, ko se fizična oseba sama odloči, da želi prednosti gospodarske pogodbe.

Skrbnost je zato vprašanje, katero ponuja rešitev, šele, ko je rešeno predhodno vprašanje. Torej ko dobimo odgovor na procesno in materialno vprašanje. Če pridemo do odgovora, da želi fizična oseba koristi gospodarske pogodbe, velja višja skrbnost. Slednje ravno iz razloga svobode urejanja razmerij.

Tudi definiranje skrbnosti v določilih OZ ne odkazuje na razlikovalni kriterij. Tudi v tem primeru gre za predhodno vprašanje. Pravila skrbnosti pa določa vsebina pogodbe. Če ni dogovorjena drugačna uporaba pravil kot v OZ, potem lahko velja, da fizična oseba opravlja poklic (drugi odstavek 6. člena OZ), kateri pa nima predznaka gospodarske družbe ali samostojnega podjetništva. Morebiti je zastopati stališče, da je že skrbnost dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena OZ), zadostni abstraktni standard, kateri dviguje raven skrbnosti. Kje so meje, pa je vprašanje, katerega zapolnjuje razsoja.

Namenoma oblikujemo valj skrbnosti, kateri se ne zooži in tudi ne razširi.

Na slednji način želimo predstaviti koncept skrbnosti, kateri se le prilagaja novim okoliščinam in pri tem zapušča stare okoliščine. Ni nujno, da skrbnost v lastnih zadevah ne terja nižje stopnje skrbnosti, kot pa pri opravljanju poklica.

Degradacija pomena skrbnosti bi nujno trčila z osnovnimi pravicami.

Vodilo predstavitve je prilagoditev novi odločilni okoliščini (EPV3). Tako se lahko zgodi, da želja po več denarja, popolnoma izniči naravne zakonitosti. V tem primeru se nabor skrbnosti ne razširi z dvigovanjem lestvice skrbnosti.

Seveda se pri razsoji uporablja uveljavljeno razumevanje skrbnosti.

Slednji valj zato predstavlja zgolj način razumevanja skrbnosti izven okvirjev razsoje.

Abstraktno merilo zahtevane skrbnosti poslovanja obstaja v normativni ureditvi.

Obstajajo pa tudi posebni primeri, kjer navezovalne pravne norme ne bomo našli neposredno.

Utemeljitev merila zahtevane skrbnosti poslovanja bo tako potekala posredno, v kombinaciji norme in logičnega mišljenja.

V slednjem prikazu predstavljamo istočasne miselne postopke, kateri potekajo ob pojavu škode. Širok pojem škode predstavlja dejanske okoliščine, kot del spodnje premise. Vseeno pa našo miselno pot ne gradimo na subsumpciji dejanskih okoliščin pod pravno normo, temveč izhajamo iz pravnega pravila. Slednje nam omogoča retrogradna analiza, saj s postavljanjem delovnih hipotez (abdukcija) iščemo pravno normo, katera varujejo šibkejšo stranko. Slednje je posledica odsotnosti kogentnega urejanja pravnih razmerij v gospodarskem poslovanju. Šele potrjena vzročno-posledična veriga najde pot do pravne norme, katera najustrezneje varuje materialno pravico oškodovanca. Takrat, ko najdemo odločilno okoliščino, katera tudi nudi ustrezno pravno varstvo, se konča retrogradna analiza. Naslednji miselni postopki, kateri nas vodijo preko elementa odločilne okoliščine (EPV3), ko postavimo zapleteno pravno vprašanje (EPV4) in iščemo vrnitev v prejšnje stanje za oškodovanca (EPV5), ravno preko pravnega silogizma (EPV6), pa  je bil predstavljen v 2. (kazenski del) in 3. knjigi (civilni del), ko obravnavamo zapletena pravna vprašanja za posamezni pravni področji. Ravno distinkcija med kazenskimi, civilnimi in gospodarskim pravnim razmerjem, potrjuje ločenost materije urejanja.

Slednji prikaz nam ponuja razumevanje kompleksnosti pogodbenega razmerja, ko lahko izvajalec pogodbe, k delu pokliče enega ali več podizvajalca.

V prikazu 17 predstavljamo pot oškodovanca, ko se sooči s križišči poti pravnega varstva in mu je ponujena možnost arbitraže.

Prvo križišče mu postavlja možnost ali bo pravni spor reševal preko sodišča, zunajsodno ali preko arbitraže. Koncept delitve pravne poti na tri smeri je smiseln le pod pogojem, da se zunajsodno dogovarjanje ne nadaljuje pred sodiščem.

Pot je enosmerna, če je bil arbitražni sporazum že predhodno sklenjen.

Kategorija časovnega trajanja reševanja spora je v obeh primerih institucionalizirana. Trajanje je v večji meri odvisno od postopkovnih pravil. Zunajsodno dogovarjanje je najmanj institucionilizirana oblika, vendar pa v primeru nestrinjanja vodi redoma v sodni postopek.

Postavljamo primer, ko se zunajsodno in sodno reševanje sporov lahko časovno sklada z odločanjem preko arbitra. Torej, ko ni časovne prednosti pri reševanju sporov.

Seveda pa lahko pravila arbitraže ne predvidijo arbitražnega naroka in se odloča le preko pisnih dokazov. Slednje je tudi odvisno od naročila strank, če in kdaj si želijo narok. Kar je zvezano s plačilom dela arbitrov. Tudi kar se tiče prednosti pred reševanjem, pred drugimi strankami, ko se torej plača za prednostni vrstni red.

V prikazu 18 umeščamo arbitra med načine zunajsodnega dogovarjanja.

Ločujemo med napadalnim in obrambnim načinom komunikacije (do izvajalca del ali storitev).

Med napadalni način lahko štejemo postavitev zunajsodnih zahtevkov. V nekaterih primerih je postavitev slednjih zahtevkov obligatorno, celo kot procesna predpostavka za nadaljnji sodni postopek. Kot del slednjih zahtevkov je šteti tudi notifikacije, torej seznanitev nasprotne stranke o spornih vprašanjih. V določenih primerih se celo zahteva, da se postavi rok za vzpostavitev prejšnjega stanja. Elementi zunajsodnega dogovarjanja nedvomno vplivajo na vodenje pravde, če se začne sodni postopek.

Med obrambne načine vzpostavitve komunikacije pa bomo v slednji knjigi poskusili predstaviti ad hoc arbitražo. Položaj arbitra bomo razumeli kot tretjo neodvisno osebo od strank spora. Določitev razsežnosti vloge arbitra pa je v rokah udeležencev spora, upoštevaje omejitve zakonodajne ureditve v ZArbit.

Trenutno posebnega izpita za arbitra ni predvidenega. Naročilo arbitra izhaja iz sporazuma strank, da naj izbrani arbitri rešijo pravni spor.

V prikazu 19 predstavljamo način dela arbitra.

Pomen naroka pri arbitru je seznanitev strank z izsledki raziskovanja arbitra. V tem primeru še ni podpisan arbitražni sporazum, kateri bi zahteval zavezujočo odločitev arbitra. Ali se za narok uporabljajo pravila obligacije rezultata ali le prizadevanja, je  stvar vsebine podpisane pogodbe. Pri tem je lahko odločilen standard skrbnosti, kateri se zahteva od prevzemnika naročila (mandatna pogodba). Če ne gre za poklicno opravljanje te storitve, je potrebno slednjo okoliščino upoštevati pri razpravi o odgovornosti arbitra za opravljeno delo (storitev) na naroku. Stranke lahko nadaljujejo postopek pred sodiščem ali se odločijo za sprejem arbitražne odločbe ali pa nadaljnje zunajsodno dogovarjanje. Arbiter svoje delo opravlja z upoštevanjem določil ZArbit, če se stranke ne dogovorijo drugače. Kogentna določila pa veljajo v vsakem primeru.

Arbiter sprejme zavezujočo odločitev, potem ko stranke sprejmejo dogovor o arbitražnem sporazumu. Opozoriti je na določilo 40. člena ZArbit, po kateri se arbitražna odločba lahko izpodbija pred sodiščem. Rok za vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe je tri mesece, kateri se lahko podaljša največ za 30 dni (tretji odstavek
40. člena ZArbit).

V prikazu 20 predstavljamo pot oškodovanca, ko se sooči s križišči poti pravnega varstva in mu je ponujena možnost pomoči odvetnika.

V prikazu 21 predstavljamo pot oškodovanca, ko se sooči s križišči poti pravnega varstva in mu je ponujena možnost pomoči neodvisnega pravnega strokovnjaka.

Oškodovanec se bo odločil poiskati pomoč pri strokovnjaku, ko bo svoj pravni primer ocenil za težko rešljiv. Vsi drugi razlogi so podobni kot pri pomoči arbitra ali sodelovanja odvetnika. Težka rešljivost primera je predstavljena zgolj z vidika iskanje vrnitve v prejšnje stanje in satisfkacije.

Nikakor ne moremo zastopati stališča, da težje pravne primere, ne bi moral rešiti odvetnik ali arbiter. V vsakem primeru pa sodišče.

Razlikovalna okoliščina je torej v iskanje vrnitve v prejšnje stanje, kot da do spora ni prišlo. Kot tudi iskanja satisfakcije, katera se zdi oškodovancu najprimernejša.

Slednja vodila smo jasno predstavili v 1. knjigi, ko postavljamo splošno tezo o vzpostaviti prejšnjega stanja.

V prikazu 22 umeščamo neodvisnega pravnega strokovnjaka med načine zunajsodnega dogovarjanja.

Kot obrambni način vzpostavitve komunikacije v nastalem sporu, bomo poskusili utemeljiti študijo pravnega strokovnjaka.

Pojem strokovnjaka je razumeti kot tretjo neodvisno osebo, od strank spora.

Tako tudi ne bomo razpravljali o institucionalnih strokovnjakih, temveč o strokovnjakih delujočih zunaj uradnih ustanov.

Kot strokovnjaka bomo šteli osebo z znanstvenim nazivom.

Ločiti moramo tudi med neodvisnim in zavezanim pravnim strokovnjakom. Ločnica med njima je v znanstvenem pristopu k delu, ki dosega raven izvedenstva in kot tako avtorsko delo.