Kazensko pravo

zakonskih znakov kaznivega dejanja in pravilnost pravne  kvalifikacije kaznivega dejanja.

Rešitev iščemo preko postavljanja in potrjevanja hipotez.

Sprva postavljamo splošno hipotezo, katere naj pomaga oškodovancem vseh pravnih področij (I. knjiga).

V II. knjigi pa sledi področna hipoteza na kazenskem področju.

Krivulja zbiranja dokazov je najvišja v obdobju od zaznave kaznivega dejanja do uvedbe sodne preiskave. Med trajanjem sodnega preiskovalnega postopka se lahko še pridobijo pomembni dokazi tudi z izvedeništvom. Med glavnim postopkom pa se zbrani dokazi praviloma le izvajajo in ne več zbirajo. Že v tej shemi je nakazana ovira za oškodovanca, če se predlaga izločitev zbranih dokazov. Če se dokazi izločijo, se na glavni obravnavi ne morejo izvajati. Brez obremenilnih dokazov pa ne more priti do obsodilne sodbe.

Grafični prikaz z rdečo barvo prikazuje izločene obremenilne dokaze, ki se ne smejo izvajati in ne smejo bremeniti obtoženca.Svojevrsten paradoks predstavlja pojav »negativnega retroaktivnega učinka«, saj se izločitev dokazov predlaga za nazaj. Dokazi, ki so odvisni od pravočasnosti zbiranja, se namreč tekom sodnega postopka ne morejo več zbrati.

Za obstoj kaznivega dejanja morajo obstajati zakonski znaki in pravilna kvalifikacija, in sicer od ovadbe kaznivega dejanja (zaznava) do pravnomočne obsodilne sodbe.

Odsotnost zakonskih znakov in nepravilna kvalifikacija od ovadbe kaznivega dejanja (zaznava) do pravnomočne obsodilne sodbe ne omogoča obsodbe, v predkazenskem postopku pa ne omogoča pregona.