Dokazna podlaga v pravdi

Želimo predstaviti delo pravnega strokovnjaka pri reševanju zapletenih pravnih vprašanj trditvene in dokazne podlage.

Metode, tehnike in miselne procese navezujemo na konkretne primere, ko stranka vpravdi ne ponudi zadosti trditev in dokazov oziroma ko jih ponudi
preveč. Torej obeh skrajnih primerov in „zlate“ sredine pri postavljanju trditvene in dokazne podlage.

Odločili smo se, da bomo pri obrazložitvi sheme izhajali iz dokazov. Začeli bomo torej v dokazni podlagi, k čemur bomo v nadaljevanju pridružili še trditveno podlago.

MISELNI PROCESI IN DOKAZNA PODLAGA (ali presoja drugih dokazov v spisu)

Odločili smo se, da bomo pri obrazložitvi sheme izhajali iz dokazov. Začeli bomo torej v dokazni podlagi, k čemur bomo v nadaljevanju pridružili še trditveno podlago. Slednje skupaj, predstavlja namreč celoto (ZVP1 in ZVP2). Pri zapletenem pravnem vprašanju pravne podlage (ZPV3), pa je kot edini miselni proces šteti pravni silogizem.

Prvi vektor v shemi predstavlja dokončno formiranje trditvene in dokazne podlage. Točka M1 predstavlja mejo sklepčnosti tožbe. Usmerjenost (konica puščice) je podana k dokončno oblikovani trditveni in dokazni podlagi. Če pa se je stranka zmotila ali bila malomarna in je pozabila na odločilne dokaze in dejstva, pa lahko prekluzija povzroči težave (M2). Rešitev lahko ponudi pravni strokovnjak le v okviru dokončne trditvene in dokazne podlage. Uporablja lahko le miselni proces indukcije (drugi vektor), izhaja iz cilja (tožbeni zahtevek), da z retrogradno analizo (M3) analizira obstoječe dokaze, seveda v okviru obstoječe trditvene podlage (O1).

Drugi vektor pa predstavlja miselne procese, kateri vodijo pravnega strokovnjaka, pri reševanju zapletenih pravnih primerov trditvene in dokazne podlage (ZPV1 in 2). Indukcija (I) se uporablja pri že izoblikovani trditveni in dokazni podlagi. Drugi vektor je usmerjen (konica puščice) v širino miselnih procesov. Najširši proces je abdukcija (A), kar se oži nasproti miselnemu procesu indukcije (I). Na sredini pa je miselni proces selektivne indukcije (SI).

V primeru, ko je podana usmerjena trditvena in dokazna podlaga (M4) – ne gre za usmerjenost vektorja, temveč točko na vektorju, ko stranka nakazuje smer svoje trditvene in dokazne podlage – lahko prekluzija onemogoča uporabo drugih dokazov/ali trditev, če zanje ni podane trditvene/ali dokazne podlage (M5). Ker je usmerjenost trditvene in dokazne podlage izhajala iz dokazov in trditev, vendar še ni bila dokončno oblikovana, kot je to pri primeru M2, lahko pravni strokovnjak iz podanih dokazov v spisu, preko selektivne indukcije (SI) pomaga (rešuje) pravdno stranko (M6).

Tretji vektor pa prikazuje vpliv prekluzije na „substanciranje cilja“, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Usmerjenost vektorja (konice) je podana navzgor, v smeri ko lahko prekluzija povzroči največ ovir. Ko ni dokazov ter trditev in govorimo o nesubstanciranosti. V primeru, ko so podane splošne navedbe in dokazi, ki zadostujejo pogoju
sklepčnosti tožbe (M1), govorimo o najširši podlagi za delo pravnega strokovnjaka. Prekluzija v tem primeru ne vpliva na morebitno substanciranost (M8), saj je možno trditveno in dokazno podlago prilagajati, celo spremeniti. Če pravni strokovnjak ugotovi, da so zaključki stranke v celoti napačni, lahko z abdukcijo (M9) najde drugo verigo vzročnosti. S postavljanjem „hipotez o hipotezah“ najde prvino, ki potem vodi k oblikovanju pravilne trditvene in dokazne podlage, ki lahko postane tudi dokončna (O1,), na katero pa prekluzija več ne more vplivati.

Četrti vektor predstavlja način uporabe retrogradne analize, katera gradi v nasprotno smer od cilja. Ker so dokazi podani, kot tudi trditvena podlaga, se uporablja miselni proces indukcije (I). Izhajamo iz podanih okoliščin. Indukcija je lahko neuspešna, ko si dokazi ne sledijo v vzročni zvezi. Uspeh ni zagotovljen. Usmerjenost vektorja (konica) je v nasprotni smeri kot cilj.

Peti vektor se nanaša na usmerjeno trditveno in dokazno podlago (kot točka). Ko je torej slednja širša. Ker ni dokončna, se lahko poslužimo miselnega postopka selektivne indukcije (SI), ko torej izhajamo iz obeh smeri. Vektor je zato usmerjen v obe smeri. Da dosežemo cilj, izluščimo tisti dokaz, kateri vodi k cilju. Torej selektivno
izluščimo dokaz.

Šesti vektor pa predstavlja primer, ko je dokazna in trditvena podlaga nepravilno oblikovana, da bi (lahko) dosegla cilj. Ker poznamo posledico (npr. škoda je nastala), kar je pravilo. Pot do škode pa je napačna, ker je prvina (npr. pravica, okoliščine – začetek vzročne verige) nepravilno vzeta. Takrat lahko pravni strokovnjak začne vzročno verigo z drugo prvino. Preko „hipoteze o hipotezi“ najde odločilno okoliščino, katera najde pravilno pot. V primeru zadosti široke trditvene in dokazne podlage lahko zamenjamo prvino.