Korake dela lahko predstavimo na sledeči način: obstoj okoliščin (Korak 1), postopek deduktivnega razmišljanja (Korak 2), induktivno razmišljanje o dokazanosti (Korak 3) in pravni silogizem, v katerem se sklicujemo na izključitev preostalih in izbiro odločilne okoliščine (Korak 4).

Postopek izbire odločilne okoliščine in uporabo miselnih procesov prikazujemo kot celoto. Pri čemer ne velja ločenost obeh postopkov, temveč prikazujemo prepletanje postopka izbire okoliščin in uporabe miselnih procesov. Tako je tudi razumeti, da način določitve dela preko korakov ni nujno premosorazmerno, temveč je potrebno v določenih miselnih situacijah, katerega od korakov preskočiti in se potem vrniti korak nazaj.

Prikazujemo situacijo, ko se ustvarja konkurenca med upniki, v primeru stečajnega postopka.

Hipotetično ločujemo med upniki leasing pogodbe in med upniki prodajne pogodbe.

V takem primeru ima lastninska pravica prednost pred vsemi drugimi upniki.

Lastninska pravica pa se pridobi s prodajno pogodbo ali pa uresničeno odkupno opcijo pri leasingu.

Lastninska pravica zagotavlja stečajna maso za upnike.

Kdaj je lahko factoring pravni temelj plačila obveznosti ?

Kot okoliščine pravnega vprašanja je šteti izvedbo poplačila denarnih obveznosti. Gre za zapleteno pravno vprašanje izpolnitve obveznosti (ZPV3). Pri tem je kot odločilno okoliščino šteti poplačilo zakonite obveznosti, brez oškodovanja drugih upnikov. Gre za ravnovesje na strani upnikov, kateri iščejo plačilo obveznosti. Pri tem moramo pravno vprašanje ali je lahko factoring pravni temelj plačila obveznosti, povezati s pravnim vprašanjem, ali bo s sklenitvijo factoringa oškodovan drugi upnik.

Uporabimo metodo enakovrednosti upnikov, s katero soočimo terjatve upnikov na skupni imenovalec. Slednja metoda nam omogoča transparentnost poslovanja dolžnika.

Če navežemo slednjo metodo na konkreten primer, lahko podamo usmeritev, da je sicer lahko factoring pravno veljavno sklenjen, vseeno pa ga lahko bremeni pravno sredstvo izpodbijanja preko Actio Pauliane. Prav tako lahko gre za kazenski delikt, kateri namerno oškoduje upnike.

Razlika med incaso cesijo in factoringom ?

Iz pravne teorije izhaja, da je v praksi poglavitni namen, zaradi katerega stranke sklenejo pogodbo o factoringu, potreba po financiranju in jamstvu del credere za plačilo terjatev. Čeravno gre za atipično in inominatno pogodbo, pa je nedvomno odplačne narave.

V kolikor gre samo za izterjavo dolga, ne moremo govoriti o factoringu. V tem primeru gre za incaso cesijo, katere namen je le izterjava. Če ni podane odplačnosti factoring pogodbe, potem ne more biti factoring veljavno sredstvo poplačila dolga.

Kar se tiče enakovrednosti upnikov, lahko ugotovimo, da se bodo upniki klienta iz takšnega factoring razmerja, soočali z bypass-om izterjanega dolga. Slednji primer je predvsem pereč v primeru blokade bančnega računa klienta.

V slednjem primeru incaso cesija ne more pomeniti pravni temelj plačila obveznosti, kar pomeni, da lahko upniki zasledujejo izterjana denarna sredstva, kar je šteti za odgovor na zapleteno pravno vprašanje (EPV6).

Ali je mogoče izbrisati nepravo stvarno služnost sončne elektrarne (induktivno sklepanje) ?

Ali je mogoče izbrisati nepravo stvarno služnost sončne elektrarne (deduktivno sklepanje) ?

Prikazujemo razumevanje leasing pogodbe

Razumevanje leasing pogodbe mora izhajati iz prenosa premoženjske količine. Gre za tisto odločilno okoliščino (EPV1-3), katera postavlja posledice sklenjene leasing pogodbe. Prenos premoženjske koristi narekuje, katero posledico mora nositi pogodbi nezvesti leasingojemalec. Seveda je posledica določena le pogodbeno, saj gre za inominatni kontrakt. Vseeno pa je odvisna, v kolikšnem deležu je bila pogodba odplačana. Premoženjsko količino določa tudi trg in njegove cene, zopet različno če gre za premičnine in nepremičnine.

Lahko bi postavili tezo, da nosi pogodbi nezvesti leasingojemalec, popolno nadomestilo premoženjske koristi, katero ne doseže leasingodajalec. Posledico je torej razumeti na način, kakšno premoženjsko korist pričakuje leasingodajalec.

Nadalje lahko podamo tezo, da pričakuje lasingodajalec korist že na začetku izvajanja pogodbe in ker daje v posel večji delež, je njegovo pričakovanje največje ob predaji predmeta leasinga. Najmanjše pa je njegovo pričakovanje, ko omogoči odkup predmeta leasinga. Gre za prikaz premoženjskih količin.

Pomeni v primeru, če leasingojemalec na začetku odpove pogodbo o leasingu, mora vrniti vrednost predmeta leasinga in zapadle neplačane obroke. Kar velja vse do podane izjave o odkupu predmeta leasinga. Šele v tej fazi, mu ni treba vrniti vrednosti predmeta leasinga, temveč samo mora odplačati kupnino. Zopet če pogodba ne določa drugače, kar pa je okoliščina, katera slednjo tezo postavlja na sito razsoje. Slednje lahko poimenujemo kot metodo premoženjske količine.

Kdaj je/ni posojilna pogodba navidezna pogodba ?

Po določilu prvega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ).

Iz sodne prakse je povzeti sledečo odločitev Vrhovnega sodišča RS: navidezni posojilojemalec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega posojilojemalca, ki ostaja v ozadju in kateremu bo kasneje nakazano posojilo. Kadar posojilodajalec za dogovor med resničnim posojilojemalcem in navideznim posojilojemalcem ne ve, posojilna pogodba med banko in navideznim posojilojemalcem ni navidezna.

Iskanje dokazov

Miselni postopki so usmerjeni v iskanje dokazov, pri čemer nam pomaga induktivno in abduktivno sklepanje. Ni pa za zanemariti maksimo sodnega postopka, kjer sodišče ocenjuje le izvedene dokaze. Pri tem iskanje novih dokazov ne sme presegati prekluzije.

Lahko se zgodi, da je kreativnost popolnoma zaobsežena v maskimi, kar razjasnjuje dejanske okoliščine v celoti in to tudi z uporabo kompleksnejših miselnih postopkov.

Z večine pa bo sodišče razpolagalo z dokazi v okviru prekrivanja. Tudi v tem primeru se lahko sodišče posluži težjih miselnih postopkov (redkeje abdukcije) in v okviru trditvene podlage izvede dokazno oceno. Če preseže trditveno podlago, stori kršitev postopka in razsoja ni veljavna.

Glede delovanja izsiljevalskega delničarja, je potrebno imeti v obziru tudi ravnanje uprave. Predvsem pereča je situacija, ko plenilski delničar uspe z izsiljevanjem. Kvalificirano obliko pa predstavlja prikrivanje (konvalidacija) nezakonitih skupščinskih sklepov, s plačilom zahtevanega zneska plenilskemu delničarju. Pri tem lahko sodeluje uprava in večinski delničar.

V ponovnem predlaganju iste vsebine sklepa skupščine, kot je bil predhodno razveljavljen, ni najti nezakonitosti, saj je bil prvoten sklep odpravljen (ničnost ali izpodbojnost) in ne učinkuje, prav tako pa predlaganje sklepa, še ne pomeni njegovega učinkovanja. Učinek 394. člena ZGD-1 se nanaša na prejšnje sklepe.

Če je sprejet ponovno isti sklep, pomeni slednje zopet možnost vlaganja obrambnih tožb. Sprejem istega sklepa, kateri je bil predhodno že razveljavljen, pa pomeni ponovno zakonsko možnost vlaganja obrambnih tožb in presojo procesnih in materialnih pogojev veljavnosti sklepa.

Seveda se postavlja vprašanje, kako preprečiti izsiljevanje večinskega delničarja v zvezi z vodenjem družbe. V praksi se tako pojavlja celo vlaganje kazenskih ovadb, katere se redoma zaradi civilne narave delikta, zavržejo.

Grozeča je predvsem nevarnost konvalidacije nezakonitega sklepa, če slednji ni razveljavljen. V takem primeru obvelja vsebina sprejetega sklepa,  pri čemer pa odgovornost vodstva ni več mogoča, saj je sklep s potekom časa (ravno konvalidacija), postal zakonit. S tem manjka predpostavka protipravnega ravnanja, kar onemogoča odškodninsko odgovornost. Prav tako pa je podlaga za premoženjski prenos, tudi zakonita, kar se tiče neupravičene obogatitve.

Samo ravnanje sprejema nezakonitega sklepa še ne ustvarja odškodninskega delikta.

Realizacija skupščinskega sklepa, v času vloženih obrambnih tožb, povzroča škodo, le tako dolgo, dokler sodišče ne odloči, da je sklep zakonit. Ker gre za predhodno vprašanje obstoja predpostavke protipravnosti, prisoja odškodnine ne more postati pravnomočna, preden ne postane pravnomočna razsoja o veljavnosti skupščinskega sklepa.

Za izogib zastaranju, je vložitev odškodninske tožbe pravno možna, pri čemer se postopek prekine, vse do pravnomočne odločitve o obrambni tožbi, razen če sodišče samo odloči o veljavnosti skupščinskega sklepa.

Škoda je povzročena družbi, zato se v prvi vrsti vlaga actio pro socio proti realizaciji skupščinskega sklepa, torej zoper upravne organa, kateri sklep izvršujejo. Na upravi je, da skladno skrbnosti posluje v dobro družbe, kar povzema, da uprava družbi z izvrševanjem sklepa, ne sme povzročiti škodo. Ali z izvrševanjem skupščinskega sklepa povzroča škodo družbi, pa je dokazno breme actio pro socio. Pri tem nezakonitost skupščinskega sklepa, že samo po sebi ne povzroča škode družbi. Lahko pa povzroča škodo drugim delničarjem. Razlogovanje, da je škoda nastala delničarjem, tudi škoda nastala družbi, pomeni zahtevno pravno vprašanje. Pri tem se lahko vloži tudi actio directa zoper upravo, če slednja namerno povzroča škodo imetnikom delnic, torej ne funkcionalnim (aktivnim) delničarjem, temveč imetnikom delnic.

Glede predpostavke nastanka škode in vzročne zveze je pojasniti, da gre tudi za zapleteno pravno vprašanje, katero potrebuje detaljno analizo.

Sedaj smo predstavili le protipravnost in njen vpliv na ravnanje uprave.

Kdaj je sklep skupščine o izključitvi prednostne pravice družbenikov ničen ?

Mogoče je sklicevanje na dejanskega kupca, kateri ni družbenik, torej 3. kupca. Kateri pa ni formalni kupec. Obstoječi družbenik je zato le navidezen kupec.

Za dokaz 3. kupca poslovnih deležev, je potrebno zbrati številne dokaze, kateri naj potrdijo nepretrgano vzročno zvezo. Zgolj s sklicevanjem na računovodska poročila 3. kupca, poslovne odločitve 3. kupca in časopisne članke, slednja vzročna zveza ne more biti potrjena. Tako tudi vključevanje posojila v odkup poslovnega deleža samo po sebi še ne more pomeniti vpliva 3. kupca. Dokazila morajo dosegati raven prepričanja.

Ravno sprejem sklepa skupščine, kateri ugaja večini, še ne pomeni civilnega delikta. Če je odločitev zakonita, vendar pa v škodo manjšine, še ne gre za ničnost sklepa skupščine.

Če se potem sklep skupščine izvrši, na primer z uporabo spremenjenega določila družbenega pogodbe, še ne gre za ničnostno ravnanje.

Bi pa šlo za ničnost, če bi šlo za navideznega kupca. Slednje pa je potrebno dokazati. Torej ko bi interni družbenik predstavljal le „slamnatega“ kupca. Obstoj ničnosti bi lahko našli v dveh očitkih protipravnosti. Pri prvem očitku bi šlo za nezakonitost, saj je kupec 3. oseba in velja predkupna pravica. Pri drugem očitku pa bi lahko šlo za ničnost, če bi šlo za protipravne interese 3. osebe pri pridobitvi deleža (izkrivljanje konkurence,...).

Torej ko gre za interno protipravnost v družbi ali eksterno protipravnost nasproti javnemu redu.

Kdaj se lahko sprejme odločitev sodišča, glede delitve bilančnega dobička brez razjasnitvene pomoči izvedenca ?

Če delničar ne predlaga dokaza z izvedencem, delniška družba pa ga ne predlaga ali pa ga umakne, sledi odločitev brez izvedenca ekonomske stroke. 

Primer sodnega razlogovanja brez izvedenca ekonomske stroke

(razlog reprogramiranja finančnih obveznosti)

Kdaj preprečevanje dostopa do informacij o poslovanju ne pomeni izstopnega razloga ?

Primer sodnega razlogovanja:

-  izstop družbenika iz družbe zaradi nepridobitve informacij

   (preprečevanje dostopa do informacij o poslovanju)

Konkretiziramo zgornjo premiso utemeljenih razlogov za izključitev družbenika.

Konkretiziramo zgornjo premiso škodljivih navodil obvladujoče družbe.