Miselni proces abdukcije v civilnem pravu

Miselni proces uporabljen pri raziskovanju zapletenih pravnih primerov, predstavlja poseben izziv za pravne strokovnjake.

Kar izgleda na prvi pogled nerešljivo, lahko abdukcija postopoma razkrije, analizira in ponudi rešitve.

Le potrjen logičen sklep, lahko ponudi rešitev za zapleteno pravno vprašanje.

Abdukcija pomaga najti dokaze.

Analiziramo primere okvare zdravja in empatije v javnosti.

Kot izvoren je šteti miselni proces, kateri operira z naravnimi pojmi. Najbolj naravno delovanje na področju civilnega prava je kontakt med ljudmi. Izhajati je iz predpostavke, da povzroča družbena interakcija številne posledice, kar je naravno vzročno posledični zaključek.

Ali je točno določene posledice, povzročila točno določena interakcija, pa zapade pod miselne procese dokazovanja vzročnosti. Odvisno od obstoja nespornih okoliščin je, kje na drevesu bomo začeli naš miselni tok.

Če sploh ne vemo ali obstaja posledica, torej ali je podana okvara zdravja ali je prišlo do premoženjskega manjka ali je prišli do posega v osebnostne pravice, ne razpolagamo z nobeno okoliščino. Slednje je razumeti na način, da posameznik ne razpolaga z vedenjem o obstoju posledice, ne pa, da ne ve, kdo mu je povzročil posledico. Obstoj posledice je neznanka. Posameznik se bo zavedel posledice čisto naključno. Ko spozna, da je posledica pri njem nastala, pa ne ve vzroka za njo, se začne pot po drevesu nespornih okoliščin.

Ker nimamo nobenih indicev, dokazov, vzročnosti, kako je prišlo do okvare zdravja, zmanjšanja premoženja ali posega v osebnostne pravice moramo miselni proces nadaljevati s postavljanjem hipotez. S hipotezami o hipotezah izključujemo nepotrjene sklepa, da pridemo do rešitve. Slednji proces je izvoren družbeni interakciji, torej
stikom in trkom (preliminarno, do konca raziskovanja, ga lahko poimenujemo: prilagojena abdukcija).

Še bolj spekulativen pa je miselni proces, ko sploh ne razpolagamo s posledico. Družbeno interakcijo posameznika vzamemo celokupno v redu, ko pa raziskujemo vzročno posledične odnose, pa prihajamo da spoznanja, da za podane okoliščine pri posamezniku ni najti obrazložitve. Edina pot za iskanje rešitve, je postavljanje vprašanja, kaj bi moralo izhajati iz razmerja (torej kontakta med ljudmi), pa ne izhaja. Slednjo premiso je šteti za najbolj spekulativno in je podvržena najmanj trostopenjski hipotezi.

Ker vseeno naključna ugotovitev posledice, slednjo okoliščino izkaže za nesporno, je kot izvornejšo šteti postavitev vprašanja: kaj bi moralo iz družbene interakcije posameznika izhajati posledično, pa do tega ni prišlo. Ko šele najprej iščemo prvino, glede katerem bomo pozneje postavili delovno hipotezo. Slednji miselni proces  tako ne izhaja iz nesporne okoliščine obstoja posledice, temveč posledico šele išče. Preliminarno (do konca raziskovanja) ga lahko poimenujemo: izvorna abdukcija.

Hipoteza o hipotezi:

Okvara zdravja izhaja iz nezdravega okolja v katerem oškodovanec dela, vsakodnevno potuje, živi ali domuje, ker ni podanega drugega vzroka za okvaro zdravja.

Hipoteza:

Hipoteza: okvara zdravja izhaja iz nezdravega okolja v katerem oškodovanec domuje, ni potrjena.

Hipoteza o hipotezi:

Okvara zdravja izhaja iz nezdrave hrane, katero oškodovanec zaužije v službi, kupi v trgovini, pripravi doma ali zaužije v prehrambenem obratu, ker ni podanega drugega vzroka za okvaro zdravja.
 

Hipoteza:

Hipoteza: okvara zdravja izhaja iz nezdrave hrane katero oškodovanec zaužije v prehrambenem obratu, ni potrjena.

Hipoteza o hipotezi:

Empatija izhaja iz delovanja oškodovanca v javnosti, neposrednega ali posrednega stika, delovanja v zasebnosti ali izmišljenega delovanja, ker ni podanega drugega vzroka za čudenje v družbi.

Hipoteza:

Empatija izhaja iz izmišljenega delovanja je potrjena.